Izzivi, s katerimi se spopadejo starši otroka, ki ima selektivni mutizem 💙

Izvedeti za težavo

Morda se sliši neverjetno, toda ker otrok ne govori samo v točno določenih socialnih situacijah, v družbi staršev, sorojencev, prijateljev pa je zgovoren in igriv, lahko preteče kar nekaj časa, preden ugotovimo, s kakšno težavo se sooča. Pri tem je ključna dobra komunikacija in medsebojno zaupanje med starši in vzgojiteljicami v vrtcu. Vzgojiteljice so tiste, ki opazujejo otroka izven njegovega primarnega socialnega okolja, ter lahko prve opazijo posebnosti v obnašanju in komunikaciji.

Osebna izkušnja

Ko sta nama z možem vzgojiteljici v vrtcu povedali, da Ana ves čas molči, sva bila zelo presenečena. Prav tako presenečeni sta bili vzgojiteljici, ko sva jima povedala, da je Ana doma klepetava in živahna. Doma sva jo posnela s telefonom, da sta vzgojiteljici lahko opazovali, kako se obnaša doma in jo sploh slišali govoriti.😊

Definirati težavo

Kaj je vzrok tega, da otrok v vrtcu ne govori? Pri ugotavljanju vzroka je potrebna umirjenost in premišljenost. Starši se lahko hitro prestrašimo in pomislimo na najbolj neprijetne scenarije: grobi sovrstniki, neprijazne vzgojiteljice, travmatična izkušnja… Zato je potrebno imeti pri iskanju vzroka nekaj zdrave distance in pozitivno naravnanost. Ko se pogovarjamo z otrokom in iščemo vzroke, mu ne polagamo odgovorov v usta. Primer ne vprašamo: ‘Ali so vzgojiteljice neprijazne do tebe? Se jih bojiš in zato ne govoriš?’ Raje vprašamo: Kako se počutiš v vrtcu? S kom se rada igraš? Kaj najraje počneš? Česa ne maraš početi v vrtcu? Kaj ste danes delali z vzgojiteljico?… Pri pogovoru smo umirjeni in sproščeni, lahko sedimo zraven njega in se skupaj z njim med pogovorom igramo z npr. lego kockami. Otroka poskušamo zares slišati in uzreti.

Osebna izkušnja

Ana je naju je sprva prepričevala, da ona v vrtcu govori. Tega z možem nisva vzela kot laž, pač pa sva to razumela kot njeno močno željo, da bi se izražala tudi med vrstniki. Zelo počasi in previdno smo prišli do tega, da je povedala, da v vrtcu res ne govori. Otroku je težko priznati, da se razlikuje od vrstnikov. Mu je pa lažje, če ima podporo staršev in vzgojiteljic, ter potrditev, da je kljub svoji posebnosti sprejet in ljubljen. Pomembno je, da otrok ne dobi občutka, da je slab ali neumen, oziroma da je on odgovoren za počutje staršev. Starši smo sami odgovorni, da se zrelo spopademo z izzivi, ter da za svoje počutje ali stiske ne krivimo otroka.

Sprejeti trenutno situacijo

Ko smo starši soočeni, da imamo pri vzgoji otroka nov izziv, se temu lahko začnemo upirati. Lahko iščemo vzroke in krivce okrog sebe; naš otrok ni tak, kot smo od njega pričakovali in si ga zamislili, vzgojiteljice se ne obnašajo tako, kot bi mi radi, motijo nas lahko drugi bolj glasni in agresivnejši otroci… Nič od tega ne rešuje izziva. Šele ko popolnoma sprejmemo situacijo in svojega otroka takšnega kot je, brez notranjih občutkov krivde, nesprejemanja, strahu in občutka nemoči – se lahko posvetimo reševanju izziva.

Osebna izkušnja

Na začetku sva se z možem počutila nemočna, saj nisva znala niti točno definirati težave. S tem, da sva aktivno iskala informacije in se izobraževala, ter se pogovorila s strokovnjaki, sva počasi dobila občutek, kako se spopasti z izzivom. Prevzela pa sva tudi popolno odgovornost za svojega otroka in za iskanje rešitve. Od naju je bilo odvisno, kako se obnašava do Ane, vzgojiteljic in ostalih otrok. Od naju je bilo odvisno, kakšno pomoč in kje jo bova poiskala. Od naju je bilo odvisno najino notranje počutje in odnos do situacije. Zavedala sva se, da se najini občutki in najin odnos do izziva preliva tudi na Ano, ter vpliva na to, kako se bo ona soočala s svojo stisko.

Iskanje informacij in pomoči

Hvala bogu za Internet ter vse strokovnjake in starše, ki so pripravljeni javno deliti svoje znanje in izkušnje z drugimi! 💙 Na spletu je kar nekaj strokovnega gradiva na temo selektivni mutizem (selective mutism, mutismo selectivo, mutisme sélectif), ki je javno dostopno. Najdejo se tudi forumi z izkušnjami staršev, ki imajo otroka s selektivnim mutizmom, pa tudi odraslih, ki so kot otroci trpeli za selektivnim mutizmom. Tudi na youtubu so javno dostopni dokumentarni strokovni filmi o selektivnem mutizmu. Za starše in otroka pa je ključno, da poiščejo strokovno pomoč nekoga, ki je usposobljen in ki mu zaupajo.

Osebna izkušnja

Osebno sem prebrala vse, kar je bilo na spletu dostopno o selektivnem mutizmu (v treh jezikih 😊) in pogledala vse strokovne oddaje na to temo. Pri iskanju strokovne pomoči sem se obrnila na bivšo sošolko, tedaj ravnateljico javnega zavoda v Ljubljani, sedanjo ravnateljico in pedagoško vodjo vrtca Hiša otrok Bežigrad. Svetovala mi je, naj poiščemo pomoč pri psihologinji Kaji Praprotnik v Centru za duševno zdravje ZD Vič. To je bil odličen nasvet, ga. Praprotnik je zavzeta strokovnjakinja in srčen človek, ki jo je Ana takoj sprejela. Ga. Praprotnik je obiskala vrtec, da je videla, kako se Ana obnaša v skupini. Pogovorila in posvetovala se je z vzojiteljicama. Ob sodelovanju vseh je Ana začela premagovati selektivni mutizem.

ODZIVI OKOLICE

Za otroka s selektivnim mutizmom in njegove starše so lahko odzivi okolice na težavo stresni. Pojasnjevanje, kaj je selektivni mutizem in kako se ga premaguje, je lahko naporno. Občasno lahko naletimo na nerazumevanje ali celo posmeh. Še večkrat pa naletimo na podporo in sprejemanje, ali pa celo priznanje katerega od odraslih (prijatelja, sodelavca, znanca) v stilu, a veš, da jaz tudi nisem govoril v vrtcu…

OSEBNA IZKUŠNJA

Na srečo smo imeli podporo širše družine, prijateljev, strokovnjakinje, vzgojiteljic in otrok v Anini skupini. Slabe izkušnje sem imela samo tri. Primer – babica ene od Aninih vrstnic iz vrtca naju je srečala v trgovini in na ves glas začela govoriti v Ano: ‘A ti pa nič ne govoriš. Ja kaj pa je to? Grozno. A ti je muca pojedla jezik? To pa ni vljudno veš.’ Pa sem gospo hitro ustavila in ji pojasnila zadeve. Ani sem razložila, da včasih ljudje težko razumejo tuje strahove in težave, vendar se skozi pogovor marsikaj lahko razreši.