Premagovanje selektivnega mutizma – praktični primer iz vrtca 🧸

Aktivnosti za premagovanje selektivnega mutizma v vrtcu

Izkušnja pri premagovanju selektivnega mutizma s pomočjo slikanice Ana premaga strah pred govorjenjem in igre Kača Klepetača

Pred nekaj meseci me je mentorica za magistrsko nalogo vprašala, če bi želela v svojem delu predstaviti dečka s selektivnim mutizmom – kot študijo primera. Ker smo v prejšnjem šolskem letu v okviru študija inkluzivne pedagogike obravnavali duševno zdravje otrok in mladostnikov, smo na hitro omenili tudi selektivni mutizem, zato mi motnja ni bila povsem tuja. Vendar se mi takrat ni niti sanjalo, kako kruta je lahko do otroka, in po drugi strani tudi ne, da se da s kvalitetnim timskim delom zelo veliko narediti.

Da bi lahko dečka v vrtcu kar najpogosteje obiskovala, sem se dogovorila s svetovalno službo, da bom pri njih opravljala obvezno pedagoško praktično usposabljanje. Dečka sem obiskovala dvakrat tedensko, pred tem sem ga dvakrat obiskala še doma. Njegova mama, tudi sama psihologinja v osnovni šoli, mi je dala vse potrebne informacije o dečku, tako da sem bila na najina srečanja dobro pripravljena.

Da ima fantek težave, je mamo najprej opozorila vzgojiteljica, ker ga v vrtcu nikoli ni slišala govoriti. Deček je doma govoril, do drugih je bil sicer zadržan, ampak to ni tako neobičajno pri malčkih. V vrtcu pa ni govoril z nikomer. Diagnostični postopek je potrdil selektivni mutizem in podana so bila kakovostna priporočila za delo z otrokom v vrtcu.

Mama je doma s fantkom veliko delala in sčasoma je začel govoriti z odraslimi osebami. Zelo dobro se je odzival na zbiranje točk in majhnih nagradic. Vendar so bili koraki zelo premišljeni, drobni, saj s kakršnim koli pritiskom lahko pri otroku povzročiš dodatno stisko. Tako je sčasoma spregovoril z vzgojiteljicama.

Ko sem dečka obiskala doma, sem spoznala izjemno radoživega, bistrega fanta, ki je sicer svoje stavke res omejeval le na najnujnejše besede, ampak mi je razkazal vsa tri nadstropja hiše, vse igrače, igrala sva se družabne igre, pri katerih me je pogosto premagal za šalo. O vrtcu pa ni želel govoriti.

Moj prvi obisk v vrtcu je bil namenjen opazovanju dinamike med otroki. Želela sem dobiti občutek, v skupini katerih otrok bi se deček najbolje počutil, potem pa sem nameravala ustvarjati socialne situacije, ki bi bile za dečka prijetne, vendar bi od njega pričakovale vsaj minimalno interakcijo z ostalimi. To je bil moj okvirni načrt, potem je pa sledilo veliko improvizacije in izkoriščanja spontanih situacij, ki so se ponujale kot koristne. Tako sva že prvi dan s svojo zabavno igro privabila k nama ostale otroke, ki so se v to igro vključili, jaz pa sem dečka spodbudila, naj igro razširi tudi nanje. In jo je, pri tem se je od srca smejal in vidno užival. Vsi moji naslednji obiski so bili tako zasnovani in prav vsakič je bil opazen malenkosten napredek.

Otroci v skupini so mi pri delu neizmerno pomagali. Že prvi dan so me opozarjali, da se deček boji, zato naj ga ne sprašujem preveč. Vsi so ga sprejeli takšnega kot je, slaba stran tega pa je bila, da so ga vse manj in manj vabili v igro. Tako se je vse bolj zatekal v svoj svet, svojo domišljijsko igro in ni iskal socialnih stikov z ostalimi. In zato sem se razveselila kot majhen otrok, ko mi je sošolka poslala sliko otroške knjige Ana premaga strah pred govorjenjem avtorice Darke Mazi, ki govori o selektivnem mutizmu. Imela sem občutek, da bo to najboljši pristop, da otrokom predstavim dečkove težave. Ko sem knjigo čez nekaj dni dobila domov, so se moji občutki izkazali za pravilne. Odločila sem se, da bom knjigo otrokom prebrala, potem pa bomo vsi skupaj še narisali strahove in jih zaprli v škatlo.

Preden smo začeli z branjem knjige, sem otroke povprašala, če vedo, kaj so to čustva. Nekaj sekund se je zdelo, kot da sem jim postavila pretežko vprašanje, potem se je pa kar vsulo iz njih. Ko smo prišli do strahu, sem jih vprašala, kaj oni naredijo, kadar jih je strah. Povedali so, da se stisnejo k staršem, da pobegnejo, da se skrijejo … Pogovarjali smo se o tem, česa jih je strah. Še tisti najbolj neustrašni so potem priznali, da jih včasih kaj prestraši. Povedala sem jim, da jim bom prebrala knjigo, ki govori o deklici, ki se zelo boji govoriti v vrtcu. In skoraj v en glas so zavpili: »Tako kot naš Nejc!« Preverila sem, če Nejca izpostavljenost spravlja v stisko, pa je bil videti zadovoljen. In sem jim pritrdila: »Ja, tako kot naš Nejc.«

Otroci so knjigi prisluhnili z velikim zanimanjem. Neskončno všeč jim je bilo, da prikazuje vrtčevsko življenje in okolje. In čudili so se, da je barva ograje vrtca v knjigi enaka barvi ograje njihovega vrtca. Da so enake barve vhodna vrata vrtca in celo garderobna vrata so tudi pri njih steklena! To jih je tako pritegnilo, da so potem želeli še enkrat pogledati vse slike in se ob njih pogovarjati.

Nato sem jih prosila, naj zaprejo oči. Poskusijo si naj predstavljati, kako izgleda njihov strah. Prestavili smo se k mizam in prosila sem jih, naj svoje strahove narišejo. Nejc je najprej narisal isti strah, kot ga je narisala Ana iz knjige. Spodbudila sem ga, naj še malo razmisli, če je njegov strah res povsem isti. Odločil se je, da bo risal naprej, in narisal je vsega skupaj štiri strahove. Z vsakim otrokom posebej smo strahce zaprli v škatlo in škatlo potem zavezali. Potem sem jim povedala, da lahko Nejcu zelo pomagajo pri preganjanju porednega škratastega strahu. Če se bodo z njim pogovarjali in ga vključevali v igro, bo nekega dne tudi Nejc spregovoril. In tisti, s katerim bo spregovoril, bo tako presenečen in ponosen, kot je bil Hasan v knjigi.

Čez 10 minut priteče iz kopalnice deklica, vsa navdušena, in mi poroča: »Vprašala sem Nejca, če znam dobro skakati, in odgovoril mi je! Rekel mi je, da znam!« Bila je tako srečna in ponosna, da ga je pozneje na sprehodu želela držati za roko in postavljala mu je nešteto vprašanj. Nejc ji je na prav vsa vprašanja odgovoril. To so bili tihi, kratki odgovori, ampak bili so in ne vem, kdo je bil tisti dan bolj srečen: Nejc, deklica ali jaz.

Da bi Nejcu pomagala premagovati ovire, sem izdelala pripomoček, ki je v vse skupaj vnesel dodatno spodbudo. Najprej sem bila sicer v dvomih, če je prav, da vključujem v proces zunanjo motivacijo v obliki nagrad, vendar sem se glede na pretekle uspešne izkušnje, o katerih mi je poročala njegova mama, odločila, da bom poskusila tudi tako. Izdelala sem kačo klepetačo, sestavljeno iz 12 polj in 20 ploščic. Na eni ploščici je Nejčeva slika in s to ploščico se premika po poljih. Na ostalih ploščicah so slike nagrad (aktivnosti, ki jih ima rad). Po vsakih treh poljih sledi nagrada, ki so na preostalih ploščicah jih je Nejc tokrat določil sam. Na naslednje polje se premakne, kadar prijatelju iz vrtca odgovori na vprašanje. Kriteriji se lahko spreminjajo. Najprej je štel vsak odgovor. Ko je v eni uri zbral vse nagrade, smo ugotovili, da bo mama obubožala na vstopnicah za obisk kina in parka dinozavrov, zato je sledil naslednji kriterij – na naslednje polje se premakne, kadar spregovori z različnimi prijatelji. Lahko se dogovorimo, da se bo po poljih premikal vsakič, ko bo sam izbral prijatelja, s katerim se bo držal za roke na sprehodu. Pri vsem tem je zelo pomembno, da delamo v sodelovanju z otrokom, da ne dvigujemo kriterijev prehitro oziroma, da smo pozorni, da mu vse skupaj ne povzroča dodatnega stresa. Otroci so različni in to, kar je pri enem lahko zelo uspešno, se lahko pri drugem izkaže za neuspešno.

Od Nejca sem se naučila ogromno. In neskončno se veselim vseh njegovih prihodnjih uspehov, da ga bo svet lahko spoznal takšnega, kot je v resnici. Da lahko pri otroku s selektivnim mutizmom to dosežemo, je potrebno veliko tenkočutnosti, smisla za humor, sproščenosti, zaupanja, empatije in iskrene želje, da bi otroku pomagali. Na drugi strani pa sprejemanje motnje, saj mislim, da je največja ovira pri napredku, če mu ne verjamemo. Če menimo, da otrok s svojo tišino manipulira, je trmast, nas zavrača … S tem lahko pomembno zmanjšamo možnosti za njegov napredek, za katerega je skoraj ključno, da se začnemo truditi čim prej, dokler še motnja ni poglobljena in se nanjo ne nacepijo še druge anksiozne motnje. Zato je izredno pomembno, da se o tem govori, da se pedagoške delavce osvešča, spodbuja, da se jim ponuja ključne informacije, podporo, primere dobrih praks. Le tako se bomo lahko znebili predsodkov v zvezi s selektivnim mutizmom in pregnali vse te poredne škrataste strahove, ki ščipajo naše malčke v trebuh in jim ne pustijo govoriti.

Aleksandra Kunstelj zaključuje magisterij iz Inkluzivne pedagogike